Kako sekundarna programska oprema podjetjem pomaga doseči cilje ESG in podaljšati življenjsko dobo IT-ja

Sekundarna programska oprema podjetjem ponuja trajnostno alternativo ciklom nadgradenj, ki jih poganjajo dobavitelji. S preprečevanjem prezgodnje zamenjave strojne opreme in zmanjšanjem emisij v dobavni verigi (področje 3 po CSRD) rabljene licence delujejo kot praktična rešitev krožnega IT-ja, ki uravnoteži prihranke stroškov, varnost in cilje ESG.

Razprava o ogljičnem odtisu digitalnih tehnologij se pogosto osredotoča na porabo električne energije v podatkovnih centrih. V resnici pa lahko na videz rutinska odločitev o tem, kako podjetje pristopa k nabavi programske opreme in s tem povezanih naložbah v strojno opremo, prav tako močno vpliva na okolje. V času, ko podjetja ponosno izjavljajo svojo zavezanost trajnosti in družbeni odgovornosti prek pobud ESG, dobro premišljena IT strategija skriva neizkoriščen potencial za zmanjšanje emisij ogljika in ohranjanje materialnih virov.

Vedno bolj sofisticirane aplikacije, operacijski sistemi in storitve v oblaku povečujejo zahteve po računalniški moči, pomnilniku, shranjevanju in omrežni infrastrukturi. Ko funkcionalni računalniki ali strežniki ne izpolnjujejo več teh zahtev zgolj zaradi nove različice programske opreme, stroški nadgradnje niso edina posledica. Podjetje pospešuje tudi menjavo strojne opreme, kar predstavlja pomemben del celotnega okoljskega odtisa IT-ja.

Prav tu se združijo tri področja, ki so bila dolgo obravnavana ločeno: ESG (okoljski, družbeni in upravljavski dejavniki – niz meril, ki se uporabljajo za ocenjevanje vpliva in trajnosti podjetja), varnost in upravljanje licenc programske opreme. Sekundarna programska oprema vstopa v to razpravo kot orodje, ki podjetjem omogoča več svobode pri sprejemanju racionalnih odločitev o nadgradnji na podlagi dejanskih potreb, namesto na podlagi ciklov izdelkov ali prodaje, ki jih poganjajo proizvajalci.

IT ima ogljični odtis, ki presega vtičnico

Digitalne tehnologije se morda zdijo neoprijemljive, vendar vsaka aplikacija, baza podatkov, storitev v oblaku ali e-poštni predal deluje na fizični infrastrukturi – računalnikih, strežnikih, diskovnih poljih in podatkovnih centrih. Njihovo delovanje porablja energijo, a že pred tem je bilo treba vsako napravo izdelati. Procesi, ki vključujejo pridobivanje surovin, proizvodnjo komponent in transport, ustvarjajo tako imenovane utelešene emisije.

To načelo se odraža v metodologiji Software Carbon Intensity (SCI). SCI ocenjuje ogljično intenzivnost programske opreme kot kombinacijo:

• energije, ki jo porabi programska oprema

• ogljične intenzivnosti električnega omrežja na določeni lokaciji

• emisij, povezanih s strojno opremo, na kateri deluje programska oprema

To ni zgolj akademska vaja. Standardizirana kot ISO/IEC 21031:2024, metodologija SCI služi kot praktičen okvir za organizacije za merjenje in zmanjšanje emisij digitalnih storitev.

Programska oprema lahko skrajša življenjsko dobo strojne opreme

Pogost pojav v odnosu med strojno in programsko opremo je psihološka ali s programsko opremo povzročena zastarelost. Do tega pride, ko se naprava umakne iz uporabe ne zato, ker bi fizično prenehala delovati, ampak ker ne more več podpirati zahtev nove programske opreme, izgubi podporo proizvajalca, nima varnostnih posodobitev ali izgubi združljivost z novejšimi storitvami.

Evropski okviri IKT zajemajo celoten življenjski cikel digitalnih tehnologij, strokovne študije pa potrjujejo, da programska oprema bistveno vpliva na porabo energije in hitrost zamenjave strojne opreme. Na primer, recenzirana študija (Trajnostni programski izdelki – K merilom ocenjevanja za učinkovitost virov in energije) kaže, da je mogoče okoljske vplive programske opreme spremljati prek dveh medsebojno povezanih tokov:

1. Poraba energije: Moč, ki jo porabi strojna oprema med delovanjem programske opreme.

2. Dobavna veriga strojne opreme: Fizična strojna oprema, ki jo morajo organizacije pridobiti, vzdrževati in sčasoma zavreči za delovanje te programske opreme.

Programska oprema torej ni le digitalna plast, ki leži na strojni opremi; v veliki meri določa, kako dolgo strojna oprema ostane uporabna in kako hitro jo bo podjetje zamenjalo.

Evropski oblikovalci politik delijo zaskrbljenost glede zastarelosti, ki jo povzroča programska oprema. Študija, pripravljena za Evropsko komisijo v okviru priprav na ekodizajn, poudarja dejavnike, povezane s programsko opremo, ki skrajšujejo življenjsko dobo elektronike. Ključni razlogi vključujejo prekinitev tehnične podpore, manjkajoče varnostne posodobitve ali ukinitev storitev v oblaku, potrebnih za delovanje izdelka.

To ne pomeni, da vsaka nova različica programske opreme predstavlja okoljsko nevarnost; posodobitve so pogosto bistvene. Problem je v avtomatični navadi zamenjave strojne opreme ali licenc preprosto zato, ker se je spremenil poslovni ali produktni cikel dobavitelja, ne da bi se ocenile dejanske operativne potrebe ali preostala življenjska doba obstoječe infrastrukture.

Poročanje ESG: prostovoljno in obvezno

V zadnjih letih so evropska podjetja vse bolj sprejemala odgovorne in trajnostne poslovne prakse ter jih vključevala v svoje strategije ESG. Na ravni EU je poročanje ESG določeno z Direktivo o poročanju podjetij o trajnosti (CSRD). CSRD zahteva od določenih podjetij (po regulativnih prilagoditvah obseg primarno cilja podjetja z več kot 1.000 zaposlenimi in letnim neto prometom, ki presega 450 milijonov evrov), da poročajo o okoljskih in družbenih vplivih svojega delovanja, tveganjih in priložnostih na področju trajnosti ter o svojih praksah upravljanja. Ključno pri tem je načelo dvojne pomembnosti, kjer podjetja ocenjujejo ne le, kako podnebna in družbena vprašanja vplivajo na njihovo poslovanje, ampak tudi, kako njihovo poslovanje vpliva na družbo in okolje.

Čeprav poročanje ESG ostaja prostovoljno za mala in srednje velika podjetja (MSP), pritisk za zagotavljanje zanesljivih podatkov o ogljičnem odtisu in okoljskem upravljanju vpliva tudi nanje. Velika podjetja, ki poročajo o emisijah v svojih dobavnih verigah, potrebujejo podrobne podatke od svojih dobaviteljev. Poleg tega podobne zahteve po informacijah vse pogosteje prihajajo od bank, vlagateljev, zavarovalnic in organov javnega naročanja.

Z vidika IT-ja v podjetjih je še posebej pomemben standard ESRS E1 (osredotočen na podnebne spremembe), ki obravnava emisije področja 1, področja 2 in področja 3:

• Področje 2: Vključuje posredne emisije, kot je električna energija, kupljena za napajanje lokalnih strežnikov ali pisarniških prostorov.

• Področje 3: Zajema emisije v vrednostni verigi, povezane z izdelavo računalnikov, strežnikov in omrežne opreme, ter kupljene storitve v oblaku in podatkovnih centrih.

Vodje podjetij že merijo emisije IT-ja

Razprava o trajnostnem IT-ju se širi. Poleg obnovljivih virov energije, hlajenja podatkovnih centrov in učinkovitih strežnikov se vse bolj dotika programske opreme – njene kakovosti, sistemskih zahtev, modelov licenciranja, podpore dobaviteljev in njene moči, da bodisi podaljša bodisi skrajša življenjsko dobo strojne opreme.

• Vodafone objavlja ogljični odtis komponent v svoji infrastrukturi v oblaku in gostovanju. Njegov okvir ESG vključuje metrike emisij, ki temeljijo na lokaciji delovanja, lastnih podatkovnih centrih in izbranih ponudnikih tretjih oseb, kar kaže, da je mogoče vplive kvantificirati do posameznih IT storitev.

• Deutsche Telekom svoje podnebne cilje neposredno povezuje z emisijami področja 1–3 v celotni vrednostni verigi. Te informacije so vključene v letna poročila v skladu s standardi ESRS.

Oba primera ponujata spoznanje za organizacije vseh velikosti: ne morete upravljati tistega, česar ne merite. Za prvi korak podjetjem ni treba takoj izračunati natančnega odtisa vsake komponente; že preprosta revizija, koliko naprav je nameščenih, kako dolgo ostanejo v uporabi, kateri strežniki so aktivni, koliko licenc miruje in katere IT nabave so nujno potrebne, predstavlja trdno izhodišče.

Sekundarna programska oprema kot del krožnega IT-ja

Tu pridejo v poštev sekundarne (rabljene) licence programske opreme. Čeprav sekundarna programska oprema ni univerzalna rešitev za okoljski odtis IT-ja in nakup rabljene licence ne zmanjša samodejno emisij za določeno količino CO₂, je legitimen del krožnega upravljanja digitalnih sredstev.

Z ponovno uporabo obstoječih trajnih licenc, namesto da bi te mirovale pri prvotnih lastnikih, sekundarna programska oprema organizacijam omogoča, da:

• učinkoviteje načrtujejo nadgradnje IT-ja

• zmanjšajo »shelfware« (kupljeno, a neuporabljeno programsko opremo)

• podaljšajo operativno življenjsko dobo združljive strojne infrastrukture

Za proizvodna podjetja, bolnišnice, šole, javne ustanove in podjetja, ki upravljajo industrijske tehnologije, je združljivost z zastarelimi različicami programske opreme pogosto ključnega pomena. Zamenjava aplikacije pogosto zahteva nadgradnjo povezanih računalnikov, strežnikov, perifernih naprav in proizvodnih strojev. Sekundarne trajne licence omogočajo organizacijam postopen prehod, razporejanje nadgradenj v časovni okvir, ki ga narekujejo tehnične, ekonomske in varnostne zahteve, namesto urnikov dobaviteljev. Nasprotno, prodaja neuporabljenih trajnih licenc je v skladu z načeli krožnega gospodarstva, saj digitalna sredstva vrača v produktivno uporabo.

Uravnoteženje dolgoživosti in varnosti

Varnost ostaja absolutna zahteva. Zagon zastarele, nepodprte programske opreme brez posodobitev dobavitelja prinaša resna tveganja za kibernetsko varnost in skladnost. Zvočna IT strategija ne pomeni slepega podaljševanja življenjske dobe zastarelih sistemov niti avtomatičnega nakupovanja vsake nove izdaje. Namesto tega se opira na strukturirane ocene, ki temeljijo na ključnih merilih:

• Ali je sistem še vedno varen ali ga je mogoče učinkovito zaščititi?

• Ali je združljiv z okoliško infrastrukturo?

• Ali je nadaljnje delovanje obstoječe nastavitve energetsko učinkovito?

• Ali nova rešitev ponuja prednosti, ki upravičujejo zamenjavo strojne opreme in licenc?

Ocena lahko razkrije, da je nadgradnja pravilna pot, ker nov sistem bistveno zmanjša porabo energije, izboljša varnost ali optimizira izkoriščanje virov. Vendar ta odločitev izhaja iz podatkov in ne iz predpostavke, da je novejše samodejno boljše.

Prav tako lahko optimalna pot vključuje izkoriščanje sekundarne programske opreme za pridobivanje največje vrednosti iz obstoječih digitalnih sredstev, izogibanje nepotrebnim nabavam in trajnostno posodabljanje infrastrukture. Njena resnična vrednost ni v široki »zeleni« obljubi, temveč v tem, da organizacijam omogoča večji nadzor nad premišljenim upravljanjem IT-ja, usklajevanjem proračuna, varnosti, pravnih obveznosti in vpliva na okolje.